Pojem "digitalizacija" navadno uporabljamo za opis pretvarjanja zvoka, slike ali videa iz analogne v digitalno obliko.
Ker digitalizacija v osnovi pomeni pretvorbo informacij iz analogne v digitalno obliko, lahko digitaliziramo vse, kar je mogoče shraniti v analogni obliki, t.j. na "klasične" analogne medije.
Analogni mediji nas spremljajo že od obstoja človeštva, začenši s klinopisi, kipi, preko slik in knjig, pa do fotografij ter glasbenih in video kaset.
Po digitaliziranju dobimo opis analognega materiala v obliki enic in ničel, navadno shranjenega v računalniški datoteki ali na digitalnem mediju. Knjige običajno digitaliziramo v PDF ali Word dokument, fotografije pa v JPEG ali TIFF datoteke.
Če smo dosledni, digitalnih medijev ni. Mediji, namenjeni shranjevanju digitalnih podatkov (ki jim po domače pravimo kar digitalni mediji) so računalniški trdi diski, CD, DVD in Blu-Ray plošče, pomnilniške kartice, USB "ključki", (mini)DV, Digital8, Digital Beta kasete in drugi.
Najpogostejša metoda digitalizacije je skeniranje, ki se navadno uporablja za pretvorbo fotografij, negativov, diapozitivov, filmskega traku, knjig, ter kipov in skulptur v digitalno obliko, pri čemer je za skoraj vsak vhodni medij potreben drugačen tip optičnega čitalnika (ploski, bobenski, filmski, knjižni, 3D,...).
Magnetni zapis (video in avdio kasete, mikrokasete ipd.) digitaliziramo z verigo, ki je sestavljena iz najboljšega možnega analognega predvajalnika, vrhunskih kablov, analogno/digitalnega pretvornika in digitalnega snemalnika (običajno računalnik).
V nekaterih skrajnih primerih je treba material na novo ustvariti računalniško (pretipkavanje, prerisovanje).
Bolj pomembna kot kvaliteta same digitalizacije, ki se jo lahko ob neuspehu ponovi, je skrb za izvirni material - uničene neprecenljive knjige ali slike ni mogoče poustvariti; starih knjig nikoli ne skeniramo s ploskimi skenerji oz. fotokopiramo, filmskega traku ne čistimo s kemikalijami, ipd.